Prevajanje besedil in učenje angleščine mojega sina

Sama sem kar jezna in hkrati žalostna, ker me starši niso bolj usmerjali, da bi imela veselje za učenje tujih jezikov, če bi se takrat sama učila prevajanje besedil, tako kot  danes moj sin, bi znala tuj jezik. Zato pa sem se odločila, da pri mojem sinu ne bo tako in uvedla prevajanje besedil že ko je vstopil v prvi razred osnovne šole. Čisto neobvezno, sva vsak dan, če je le bilo mogoče odtipkala na google prevajalnik tri besede, dala sem zvok in tako se je moj sin učil prevajanje besedil iz slovenščine v angleščino.

 Tudi njemu je bilo to zelo zanimivo, posebej, ko je lahko besede izbiral in potem pritiskal zvočnik, da je besedo slišal. Čisto nič ni sem komplicirala, tudi iste besede so se večkrat ponavljale, tako da je ime sin veselje. Pri nas priznam, da se je prevajanje besedil res odneslo, moj sin se je pri vsej tej zadevi zabaval in ker se je zabaval, si je tudi čisto vse zapolnil. 

Kako lepo ga je bilo poslušati, ko je ponavljal prevajanje besedil, moram priznati ,da je besede kar dobro slišal in jih pravilno ponavljal. Z otrokom je danes potrebno delati, ni več tako kot včasih, ko so nas otroke kar pustili in nam dali vedeti, da šola mora biti narejena. Danes pa se mi zdi, da je potrebno otroka slediti in videti, kje mu ne gre in pravi čas odreagirati, da otrok ne popusti, ker potem težko pride spet nazaj. Moj sin je oboževal prevajanje besedil in konec prvega razreda je bil najboljši v angleščini, kar definitivno ne bil, če ga ne bi nič učila in prepustila šolskemu sistemu. Ni res, da se otrok danes ni potrebno učiti, pa še kako pomembno je od nas staršev, moj sin danes zna angleščino samo zato, ker je vadil prevajanje besedil sam in z menoj, ni pa se tega naučil v šoli. …

Nisem želela tende cenik me je presenetil še bolj kot sem pričakovala

Ko imaš komando nad seboj, verjemite, da težko dihate. Sama se že celo življenje borim, da ne bi moji starši vplivali name, pa sem spet tam, ko nisem želela tende cenik pa je bil zame še večji šok kot sem misila. Neprestano sem poslušala, da moram narediti tendo, ker nimam stvari nikamor za dati, nisem je hotela narediti, ker sem komaj prihranila denar in sem želela početi druge stvari, ne pa neprestano vlagati v to hišo. Moj oče pa je neprestano hotel nekaj delati. 

Tako sem kar nekaj let vlekla, da ne potrebujem tende cenik ki sem ga videla, sem vedela, da bom spet veliko denarja zapravila, vedno gre več, kot pa ti rečejo. Tako sem štopala zadevo, en dan pa me je dobil dobre volje in privolila sem, da pa bi bil čas, da si malo pogledam tende cenik mi je nekako bil dosegljiv in sama sebi sem rekla, da bom zmogla. 

Ko smo se vse že zmenili pa sem kar hitro spoznala, da ne bom prišla poceni do tende cenik je res bil takšen, a potrebno je bilo kupiti še en kup drugih stvari, tako da bom spet šokirana, ko bom račun potegnila skupaj. Žalostna sem postala, da sem popustila in da bom spet imela nekaj novega pri hiši, najhuje pa je, da sem želela malo uživati in hoditi okoli, sedaj bom prišla do tende cenik je bil takšen kot je bil, to je samo informativno, vse je prišlo veliko več. Če bi se dalo, da podpišeš in rečeš, takšno ceno imate in to je to. Dam denar in pričakujem da pridem do tende cenik pa me ne zanima od tistega trenutka naprej, ko sem plačala. Nočem pa ničesar več doplačevati, ker se mi to ne zdi fer.

Naj se enkrat vsi držijo ponudb, prav tako to velja za tende cenik je, ni pa to cenik kateremu bi človek lahko verjel. …

Šola vožnje in moja nečakinja

Sem človek, ki zelo rad pomaga ljudem, če vidim da ne zmorejo. Imam to srečo, da me ne ovira denar in da sem skozi leta kar nekaj denarja prihranila, tako je bila sedaj na vrsti šola vožnje moje nečakinje. Ko je nečakinja dopolnila 18 let, sem vedela, da si želi opravljati vozniški izpit, vendar o tem nihče ni govoril, ker ji starši niso mogli finančno pomagati, ona pa tudi še ni nič zaslužila, tako sem vedela, da bo darilo šola vožnje tisto ta pravo za njo, da bo lahko del svobode.

Ker sem človek, ki ne rad čaka, ko se nekaj odločim, sem na njen rojstni dan naredila to potezo. Prinesla sem ji smo šopek rož, jo objela in ji zaželela lepo življenje, nato pa sem dodala, da ko bo imela izpit za avto, da pa me bo le nekaj peljala na kakšen sladoled ali kavico. Kako me je pogledala z tistimi žalostnimi očkami, da enostavno nisem mogla več biti tiho in sem rekla, če sedaj, ko še nima izpita, jo lahko peljem jaz na sladoled. Peljala sem do parkirišča v mestu, kjer je bila tabla šola vožnje, malo me je pogledala, vendar ničesar rekla, pa sem ji rekla stopi z menoj in ji pred vrati, kjer je bila šola vožnje izročila voščilnico v kateri je pisalo, da ji podarjam vse ure vožnje, dokler ne opravi vozniškega izpita.

Šola vožnje in moja nečakinja

Kako je bila ona srečna, jokala je od veselja, skočila mi je v objem, jaz pa sem rekla, da greva naprej, ker šola vožnje čaka, da se vpišeš. Nič ji ni bilo jasno, vse je bilo tako na hitro zanjo in bila je presrečna.

Moji dragi nečakinji je šola vožnje bila res pravo darilo, kajti izpit za avto je naredila v prvo. Tako je imela izpit že pri osemnajstih in pol in me prvo obvestila, da ga je naredila in se še enkrat zahvalila.…