Pri uri slovenščine smo imeli posebno predavanje o slovenskih pesnikih. Profesorica nam je že prejšnji teden namignila, da bo tema zanimiva in nihče od nas ni vedel kaj naj pričakujemo. Ko smo se usedli v klopi, je kmalu zatem v učilnico vstopil predavatelj, profesor s filozofske fakultete.

S seboj je prinesel nekaj starih knjig in velik plakat z napisom Anton Podbevšek, prvi slovenski avantgardist. Njegov uvod nas je presenetil. Z zanimanjem smo prisluhnili. Povedal nam je, da se je Anton Podbevšek rodil leta 1898 in da je bil eden prvih slovenskih pesnikov, ki so v svojo poezijo vnesli avantgardne ideje. Njegova pesniška zbirka Človek z bombami je v slovenski književnosti pustila poseben pečat. Njegova poezija ni klasična, temveč je polna močnih, ekspresivnih podob in drznih misli. Profesorica je na tabli zapisala nekaj njegovih najznamenitejših verzov, mi pa smo jih analizirali. Opazili smo, da njegove pesmi niso rime in da imajo tradicionalne oblike, izražajo pa moč in upor proti ustaljenim normam. Anton Podbevšek je bil pred svojim časom, ni žele samo pisati poezije, ampak jo je želel živeti, je povedal predavatelj. Zato je bil del avantgardnega gibanja in je sodeloval z drugimi velikimi umetniki tistega časa, predvsem s Kosovelom in Vidmarjem. Ko smo slišali, da je Anton Podbevšek v Novem mestu organiziral slavni dogodek imenovan Novomeška pomlad, kjer so mladi umetniki predstavili nov način razmišljanja, smo začeli spraševati, kako bi bilo, če bi tudi danes obstajala takšna literarna gibanja. Profesorica se je nasmehnila in dodala, da naj jo ustvarimo sami.

Ob koncu ure slovenščine smo vsi nekoliko drugače gledali na poezijo. Spoznali smo, da ni nujno, da so pesmi lepe in lahkotne, da se morajo rimati, ampak da so lahko tudi uporniške, močne in polne drznih misli. Še ko smo zapuščali učilnico smo razmišljali, da je bil Anton Podbevšek pesnik, ki je pretresel slovensko literaturo in poezijo ter jo popeljal v novo dobo.…