Ko smo se preselili v hišo z velikim vrtom, sem bil sprva navdušen nad zelenico. Zdela se mi je kot nekaj iz kataloga – lepa, ravna, mehka. A kmalu sem spoznal, da se trava ne kosi sama. In da brez dobre kosilnice hitro postane bolj podobna travniku kot urejenemu vrtu.

Prvo kosilnico sem podedoval od očeta. Bila je stara, ropotajoča in precej muhasta. Vsakič, ko sem jo zagnal, sem imel občutek, da bo razpadla. A sem jo vseeno uporabljal, ker nisem želel takoj kupiti nove. Po nekaj mesecih uporabe kosilnice sem se navadil njenega značaja. Vedel sem, kako jo moraš nagniti, kdaj bo crknila in kako dolgo lahko še dela, preden zavrne poslušnost.

Potem pa je nekega poletnega popoldneva, sredi košnje, dokončno obupala. Ujela me je nepripravljenega. Trava je bila visoka, sonce je pripekalo in vedel sem, da moram nekaj ukreniti. Šel sem v trgovino z vrtno opremo in prvič resno poslušal prodajalca, ki mi je razlagal o lastnostih kosilnice – bencinske, električne, robotske. Na koncu sem izbral nekaj srednjega: robustno, a ne preveč hrupno kosilnico, ki jo je enostavno upravljati.

Od takrat naprej se je moje dojemanje košnje spremenilo. Ni mi več šlo na živce. Postala je opravilo, ki mi je dajalo občutek reda in zadovoljstva. Urejena trata je pomenila, da imam stvari pod kontrolo, da skrbim za svoj prostor. Tudi vonj po sveže pokošeni travi mi je postal všeč, nekaj domačega, skoraj meditativnega. Danes se občasno celo zalotim, da komaj čakam vikend, da spet zavrtim kosilnico. Kdo bi si mislil, da bom prav v tem našel nekaj zase.

Zanimivo je tudi, kako se je košnja trave sčasoma spremenila v nekaj, kar povezuje našo družino. Otroci radi hodijo za mano in nabirajo cvetlice, žena pa včasih pride ven z limonado in me opazuje z nasmeškom. Kosilnica, ki je bila nekoč samo orodje, je postala del naših skupnih trenutkov, rutine, ki jo zdaj cenimo.…