Z mamo sva šli na potovanje v tujini, ki je zahtevalo hojo skozi gorovje, kjer so bili tuneli. V priročniku za popotnike je pisalo, da naj imamo s seboj ročne svetilke, ki bodo v pomoč pri prehodu skozi tunele. Ko sva prispele v novo pokrajino naju je pričakalo zelo vetrovno vreme. Celo noč je pihalo in razbijalo z okni. Nisva vedeli ali bova lahko odšli nasledni dan v gorovje, ki je bilo visoko nad 2000 metrov.
Ko sva se zbudili, naju je pričakalo prelepo vreme s soncem. Najeli sva avto ter se odpravili na celodnevni pohod. Pred tem sva preverili ali imava ročne svetilke v nahrbtniku. Ko sva prispeli z avtom na vrh prve gore sva bili očarani. Lepše pokrajine že dolgo nisem videla. Takoj sva se podali na pot in se slikali. Že kamlu naju je pričakal prvi tunel, kjer sva uporabili ročne svetilke, da sva šli skozi temo. Res je bila trda tema v tunelu skozi goro in nikakor ne bi bilo pametno brez svetlobe. Lahko se spotakneš in padeš. Tunel je bil dolg okoli 800 metrov. Od stropa je kaplala voda. Strop je bil nizek in si moral paziti, da se ne bi udaril v glavo.
Pri tem so nama pomagale ročne svetilke, ki so dobro svetile. Prav tako sva lahko svetlobo usmerjali kamor sva želeli. Zato so bile ročne svetilke tako zelo praktične. Saj je bila naglavna svetilka tudi fajn, ker je ni bilo potrebno držati v rokah. Vendar v tem tunelu so bolj prav prišle ročne svetilke, ki so usmerjeno dajale svetlobo. Ko sva prišle iz tunela, sva se povzpeli na drug vrh. Okoli naju se je bohotilo zelenje in okoli naju so letale ptice vseh barv. Bilo je čudovito.
Res, da je bila pot dolga in naporna, vendar je veličasten pogled poplačal za vse trud.